Zagotovo ste že kdaj zasledili izraz, da je nekdo »bogat kot krez«. Lidijski imperij, ki ga je Krez vodil kot zadnji kralj, je okrog leta 600 pr. n. št. kot ena prvih držav na svetu pričel z denarnim poslovanjem. Kovanci iz elektre, naravne spojine zlata in srebra, so izjemno okrepili notranjo in zunanjo trgovino, s čimer je lidijska skupnost postala ena od najbogatejših v Mali Aziji. 

Poslovanje z gotovino je zgolj ena od zgodovinskih možnosti trgovinske menjave med strankami. Na vsaki točki prehoda med novimi načini poslovanja pa je seveda prihajalo do mnogih pomislekov in vprašanj. Kako naj vemo, da je majhen kos kovine res vreden toliko kot sveženj krzna? Kako naj vemo, da bo novoveško bančno menico na drugem koncu Evrope res mogoče unovčiti? Kdo jamči, da se bitcoin in druge kriptovalute ne bodo čez noč sesedle v svojo lastno programsko kodo in izgubile celotne vrednosti?

Branje izvrstne knjige Četrta industrijska revolucija dr. Klausa Schwaba, ustanovitelja Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu, me je vzpodbudilo k razmisleku o priložnostih in tveganjih, ki jih prinaša informacijska doba – četrta industrijska revolucija. Že na daleč je očitno, da so glavna valuta prihodnosti podatki in informacije, zato se je nujno treba vprašati, katere so nevarnosti in dileme, s katerimi se bomo ob poslovanju z novo valuto soočali (bolje rečeno – se soočamo) kot posamezniki, podjetja in širše skupnosti.

Po nakupih s ščepcem osebnih podatkov

Skoraj vsak od nas uporablja najmanj enega od priljubljenih brezplačnih spletnih servisov ali mobilnih aplikacij za e-pošto, socialna omrežja ali preprost klepet. Vedno več uporabnikov se hkrati zaveda, da uporaba teh storitev seveda ni brezplačna – plačujemo jih s svojimi osebnimi podatki, zgodovino iskanja in izraženimi interesi, ki jih lastniki teh servisov skušajo monetizirati na različne načine. 

Kot pravi Ashwini Anburajan, ustanoviteljica podjetja Social Data Collective: »Menim, da je monetizacija osebnih podatkov nova oblika valute in način pridobivanja strank. Živimo v času, ko bo mogoče mesečni izbor kozmetičnih vzorcev, kot jih sedaj za plačilo ponuja Birchbox (ameriški subscription servis, op. p.), dobiti v zamenjavo za izbran snop naših osebnih podatkov.« 

Se sliši strašljivo? Bi bili sami pripravljeni za storitve plačevati na tak način? Študija, ki jo je opravilo podjetje PriceWaterHouseCoopers, je pokazala, da bi bilo kar 63 % potrošnikov v starostnem razredu od 18 do 59 let za cenovno znižanje vstopnic za kino pripravljenih razkriti del svojih osebnih podatkov. Leta 2014 sta Adobe in Page Fair ugotovila, da več kot 40 % uporabnikov spleta med 18 in 29 letom, torej osrčje milenijske generacije, uporablja enega od načinov za blokiranje oglasov med internetnim brskanjem. Po domače povedano – reklame jim gredo neskončno na živce. Kljub temu pa bi bilo v tej skupini kar 78 % žensk in 70 % moških svoje osebne podatke pripravljenih zamenjati za ustrezno storitev.

Bolj sproščen odnos uporabnikov do razpolaganja z lastnimi osebnimi podatki je torej del našega družbenega vsakdana. Kot posamezniki smo v zameno za svoje udobje pripravljeni ponuditi dostop do svoje zasebnosti in prav zato je pomembno, da hkrati skušamo pozorno spremljati, na kakšen način kdo hrani naše podatke in kaj namerava z njimi storiti. In kakšna je na tem področju vloga nas, podjetnikov?

Varnost in transparentnost

Kot opozarja Schwab, je največja konkurenčna prednost podjetja v 21. stoletju sposobnost izkoriščanja heterogenih virov podatkov (osebni podatki, podatki o življenjskem slogu, nakupovalni vzorci, inustrijske statistike) za forenzičen vpogled v nakupovalne navade, ki je bil še pred dvema desetletjema praktično nemogoč. Sposobnost analize ogromnih baz podatkov in njihova aplikacija v realnem času je edini način, ki dolgoročno zagotavlja kakovostne odločitve o trženju in prodaji po eni strani in konstantne izboljšave naših produktov in storitev po drugi.  

Zgoraj smo že ugotovili, da so uporabniki bolj kot kdaj koli pripravljeni z nami deliti vse več svojih osebnih podatkov. A hkrati je vse več podatkov tudi na dosegu roke potrošnikov, ki zlahka primerjajo lastnosti in kvaliteto storitev, s čimer se vzvodi moči premaknejo na njihovo stran. Zgolj s klikom ali potegom prsta po ekranu se lahko od enega ponudnika premaknejo k drugemu. V podjetjih se tako vedno težje izogibamo odgovornosti za slabo izvedeno storitev. 

In ko govorimo o storitvah in osebnih podatkih, je naša glavna skrb varno in transparentno upravljanje z njimi. Svojim uporabnikom smo dolžni na razumljiv način razložiti, kako nameravamo uporabiti znanje, ki smo ga o njih pridobili, in narediti vse, da so njihovi podatki varno spravljeni v oblačnih storitvah, ki so ustrezno zakriptirane in zaščitene pred zlorabo. 

Kaj pa zakonodaja?

Odnosi med tehnologijo, podjetji in uporabniki tvorijo kompleksen ekosistem, ki se spreminja z v zgodovini še nikdar videno hitrostjo. Tako družbena komunikacija kot osebne informacje se selijo na digitalne platforme, naloga vlad in mednarodnih institucij pa je, da v tem gordijskem vozlu ustvarijo pravila, ki bodo zagotavljala ohranjanje pravice do zasebnosti, konkurenčnost, poštenost, varnost in varovanje intelektualne lastnine. 

Gre za nalogo, kjer so jasni zgolj širši cilji, pot do njih pa je prepredena s pravnimi in političnimi sivinami. Spomnimo se na odločitev Sodišča Evropske unije, ki je leta 2015 temeljni sporazum med ZDA in Evropsko unijo, znan pod imenom Safe harbor, razglasilo za neveljavnega, ker naj ne bi zadostno ščitil zasebnosti evropskih državljanov. Sporazum je bil pred tem sicer v veljavi kar petnajst let. So bila temeljna načela varovanja osebnih podatkov že ves čas nezadostna? Je do njihovega kršenja prihajalo zgolj v zadnjih letih? Ali  nov dogovor, t. i. »zasebnostni ščit med ZDA in EU«, državljanom res nudi višjo stopnjo zaščito zasebnosti, ali je zgolj po nepotrebnem omejujoč za podjetja in druge organizacije, ki hranijo osebne podatke. To so vprašanja, s katerimi se srečujemo vsakodnevno.  

Naj zaključim s Schwabom – obstajata dva konceptualna pristopa. Pri prvem velja, da  je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Pri drugem  velja, da je prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno. Vlade morajo spojiti ta dva pristopa. Naučiti se morajo sodelovati in prilagajati, pri tem pa zagotoviti, da v središču vseh odločitev ostanejo ljudje. To predstavlja izziv za vlade, ki jih nismo nikoli potrebovali bolj kot v tej četrti industrijski revoluciji. Pustiti morajo, da inovacije cvetijo, pri tem pa v največji možni meri zmanjšati tveganja.

Če nam bo to uspelo, se lahko nadejamo, da bo tudi naša družba gospodarsko uspešna kot lidijsko kraljestvo pred tisočletji.